Slovenščina

Glasoslovje

kraj → ustnični robni (koronalni) nebni (dorzalni) grlni (laringalni)
način ↓ dvoustnični zobnoustnični ustničnojezični zobni dlesnični zadlesnični retrofleksni trdonebni mehkonebni uvularni grlni glasilčni
zapornik p b p̪ b̪ t̼ d̼ t d ʈ ɖ c ɟ k ɡ q ɢ ʡ ʔ
tresavec ʙ̥ ʙ r̥ r ɽ̊r̥ ɽr ʀ̥ ʀ ʜ ʢ
sičniški pripornik s z ʃ ʒ ʂ ʐ ɕ ʑ
nesičniški pripornik ɸ β f v θ̼ ð̼ θ ð θ̠ ð̠ ɹ̠̊˔ ɹ̠˔ ɻ˔ ç ʝ x ɣ χ ʁ ħ ʕ h ɦ
nosnik m̥ m ɱ n̼ n̥ n ɳ̊ ɳ ɲ̊ ɲ ŋ̊ ŋ ɴ
tap/flap ⱱ̟ ⱱ ɾ̼ ɾ̥ ɾ ɽ̊ ɽ ɢ̆ ʡ̆
obstranski pripornik ɬ ɮ ɭ̊˔ ɭ˔ ʎ̝̊ ʎ̝ ʟ̝̊ ʟ̝
obstranski drsnik l ɭ ʎ ʟ ʟ̠
obstranski tap/flap ɺ̥ ɺ ɭ̥̆ ɭ̆ ʎ̆ ʟ̆
drsnik ʋ ɹ ɻ j ɰ ʔ̞
sičniški zlitnik t͡s dz t̠ʃ d̠ʒ ʈʂ ɖʐ tɕ dʑ
nesičniški zlitnik pɸ bβ p̪f b̪v t̪θ d̪ð tɹ̝̊ dɹ̝ t̠ɹ̠̊˔ d̠ɹ̠˔ cç ɟʝ kx ɡɣ qχ ɢʁ ʡʢ ʔh
obstranski zlitnik tɬ dɮ ʈɭ̊˔ ɖɭ˔ cʎ̝̊ ɟʎ̝ kʟ̝̊ ɡʟ̝
višina \ globina zadnji sredinski sprednji
visok/ozek
u ɯ
ʉ ɨ
y i
zelo ozek sredinski
ʊ
ʊ̈
ʏ ɪ
ozek sredinski
o ɤ
ɵ ɘ
ø e
nevtralni sredinski
o̞ ɤ̞
ə
ø̞ e̞
široki sredinski
ɔ ʌ
ɞ ɜ
œ ɛ
zelo široki sredinski
ɒ̝ ɑ̝
ɐ
œ̞̈ æ
nizki
ɒ ɑ
ɒ̈ ä
ɶ a

Glasovna premena

Samoglasniška glasovna premena

Preglas

Če se koren besede konča na -c, -j, -č, -ž, -š se -o- v končnici spremeni v -e- (npr.: (s) bra-t-o-m → (s) stri-c-e-m, bra-t-o-v → stri-č-e-v)

Soglasniška glasovna premena

Pri soglasniških glasovnih premenah prihaja do sprememb glasov na koncu korena.

Mehčanje pred nedoločniškimi (-ti/-či) ali namenilniški (-t/-č) obrazili
Vrivanje/izpadanje polglasnika

Pri sklanjanju polglasnik izgine/izpade (npr. pes → psa).

Poenostavitev soglasniškega sklopa (jotacija)

Krnitev

nek soglasnik izpade (npr. stisk → stis{k}niti; grebsti → greb{s}em; deklica → dekli{s}štvo)

Prilikovanje (asimilacija)

Prilagoditev enega glasu drugemu zaradi glasovnega sosedstva

Zvenečnostni pari:
zveneči zvočniki zveneči nezvočniki nezveneči nezvočniki
/b/ [b] [b̪] /p/ [p] [p̪]
/d/ [d̪] /t/ [t̪]
/g/ [g] /k/ [k]
/z/ [z] /s/ [s]
/ž/ [ʒ] /š/ [ʃ]
/dž/ [d͡ʒ] /č/ [t͡ʃ]
/v/ [v] /f/ [f]
/c/ [d͡z] /c/ [t͡s]
/h/ [ɣ] /h/ [x]

Samoglasniki

Slovenščina ima 8 samoglasniških glasnikov – [a], [e], [ɛ], [ə], [i], [o], [ɔ] in [u]. Za razliko od ostalih južnoslovanskih jezikov slovenščina razlikuje med širokimi in ozkimi sredinskimi samoglasniki, tako kot zahodnoslovanski jeziki. Sprednji in srednji samoglasniki so vsi nezaokroženi, izjema je le [ü], ki se v knjižnem jeziku ne pojavlja, se pa pojavlja v nekaterih lastnih imenih, najbolj znan je priimek Türk. Zadnji samoglasniki so vsi zaokroženi. Slovenske samoglasnike določata le prva dva formanta, tretji in četrti pri določanju samoglasnikov v slovenščini nimata velike vloge.

Slovenske samoglasnike je težko zapisati z mednarodno glasoslovno abecedo, saj ne sledijo obliki trapeza, kot je osnovana, temveč trikotniku. Vsi samoglasniki so pomaknjeni proti sredini trapeza, še posebej [ɛ], [ɔ] in [a]. [a] je običajno obravnavan kot srednji samoglasnik, torej bi moral biti v IPA zapisan kot /ä/, vendar ima vseeno višjo frekvenco drugega formanta kot običajni srednji /ä/ in je nekje vmes med /ä/ ter /a/. Velik odklon kažeta tudi [ɔ] (okoli 300 Hz) ter [ɛ] (okoli 100 Hz) v primerjavi z navadnimi frekvencami za drugi formant. Posebnost slovenskega jezika je tudi dvoglasniški u [u̯], za katerega mednarodna glasoslovna abeceda uradno še nima svojega znaka, vendar je običajno zapisan kot /u̫/ ali /uʷ/. [e], kateremu sledi /r/, je običajno dvignjen, bližje [i], torej se izgovarja kot /e̝/. Z izjemo [i], [u] in [ə] se ostali naglašeni samoglasniki ločijo glede na koren jezika. [ɛ], [ɔ] in dolgi [a] so izgovorjeni z umaknjenim korenom jezika (/ɛ̙/, /ɔ̙/ in /ä̙/), medtem ko so [e], [o] in kratki [a] izgovorjeni s pomaknjenim korenom jezika (/e̘/, /o̘/ in /ä̘/). [i] in [u] se oba izgovarjata s pomaknjenim korenom (i̘, u̘)

Vsi samoglasniki razen [ə] imajo svojo črko, s katero jih zapisujemo. V zapisu ne ločujemo med širokimi in ozkimi samoglasniki, zato sta oba zapisana z isto črko e oz. o. Polglasnik se zapisuje z različnimi črkami ali pa se ga ne zapiše. Najpogosteje je zapisan kot e (npr. pes, megla), pred zvočniki pa ni zapisan, zvočniki pa postanejo zlogotvorni. To se zgodi le, če pred zvočnikom ni samoglasnika ter mu ta tudi ne sledi oz. se beseda konča na zvočnik, pred katerim ni samoglasnika. Najpogostejši primer je pred [r] (npr. vrba, hrbet), v naglašeni obliki pa se nezapisan pojavlja le še pred [l] in še to le v redkih besedah, ki niti niso slovenske (npr. v Vĺtava). Pred ostalimi zvočniki se ne zapiše le, če je nenaglašen (npr. film, tovarn). [v] in [l] se ponekod lahko izgovarja kot [u] (ali kot [w]). To se zgodi le v ustreznem zvočniškem okolju, npr. ko sta [v] in [l] na koncu besede, pred njima pa je [r] (npr. trl, barv) ali ko sledita nenaglašenim [ɛ], [i] ali [ə] (npr. nesel, bukev, videl). Dvoglasniški u je v večini primerov različica (alofon) glasnikov [v] in [l]; tako se izgovarjata le kadar sta za samoglasnikom ter jima ne sledi samoglasnik temveč soglasnik ali konec besede (npr. sivka, topel, avtor). [u̯] je zapisan z u le v redkih domačih besedah, v besednih zvezah ali polcitatnih besedah.

Splošna oblika

Oblika, ki je dandanes standarden za zapis izgovorjave slovenskih besed, temelji na raziskavah Jožeta Toporišiča, izvedenih v sedemdesetih letih 20. stoletja. Pred njim sta Ilse Lehiste leta 1961 ter Rado Lenček leta 1966 sicer že objavila poročila o formantih slovenskih samoglasnikov, vendar prvo ni podalo dovolj relevantnih podatkov, saj so bili določeni le na podlagi ene govorke; drugi je podal bolj relevantne podatke, vendar samoglasnikov ni dokončno razdelil, ampak le opisal. Vsekakor pa je bil slednji pomemben za razvoj slovenske fonetike in je tudi v veliki meri vplival na Toporišiča, saj je Toporišič prav tako sestavil model z osmimi samoglasniki, ki se med seboj razlikujejo po kvaliteti ter ločil samoglasnike na dolge in kratke.

Toporišič je naglašen polglasnik uvrščal med dolge samoglasnike, vendar so nadaljnje raziskave pokazale, da je naglašeni polglasnik približno enako dolg kot nenaglašeni ter je bil potem premaknjen pod kratke samoglasnike. To je bila edina večja razlika med toporišičevim modelom in tem, ki se uporablja dandanes. Čeprav ga je Toporišič uvrščal med dolge samoglasnike, je že on nad njim pisal krativec in ne ostrivca, kot je običajno za dolge samoglasnike. Še vedno obstaja neskladnost, saj se v primeru, ko je naglašeni kratki polglasnik zapisan z zlogotvornim zvočnikom, se vedno na zvočnik napiše ostrivec in ne krativec (pŕt, Vĺtava), kot bi bilo pričakovati.

dolgi naglašeni samoglasniki kratki naglašeni samoglasniki nenaglašeni samoglasniki
sprednji srednji zadnji sprednji srednji zadnji sprednji srednji zadnji
visoki í ú ì ù i u
ozki sredinski é ó ə̀ ə
široki sredinski ê ô è ò e o
nizki á à a

Splošna oblika se še dandanes uporablja v veliki večini slovarjev in pravopisov. Prav tako se še vedno uči v šolah in se po njem ocenjuje teste in druge izpite. Prav tako se privzame v večini poročil in člankov, tudi v tem.

Dvoglasniki

Dvoglasniki so v slovenščini redko napisani z dvema samoglasnikoma; to se zgodi le pri nekaterih domačih besedah (npr. nauk) ter v polcitatnih besedah in besednih zvezah, v besedah kot sta naíven ali kofeín dvoglasnikov ni, saj čeprav sta dva samoglasnika napisana skupaj, pripadata različnim zlogom. Največkrat so zapisani s samoglasnikom ter j, l ali v, saj se [j], pred katerim je samoglasnik in mu sledi soglasnik ali konec besede, izgovarja kot [i], [v] in [l] pa pod istimi pogoji kot [u̯] (Za [l] prav tako ne sme biti [j], saj potem pride do mehčanja.). V slovenščini se dvoglasnik lahko konča le na [i] ali [u̯] in jih na podlagi tega delimo na dve skupini. Skupno je v slovenščini 14 različnih dvoglasnikov, 6 se jih konča na [i] ter 8 na [u̯]. Posebnost pri dvoglasnikih je tudi nevtralizacija širokih samoglasnikov, ki pa se ne zgodi povsod. [ɛ] se nevtralizira v [ḙ] (IPA /e̞/), če mu sledi [i] ter [ɔ] se nevtralizira v [o̭] (IPA /o̞/), če mu sledi [u̯]. Dvoglasniki so lahko dolgi naglašeni, kratki naglašeni ali nenaglašeni (odvisno od prvega samoglasnika (Vsi samoglasniki ne morejo biti dolgi naglašeni, kratki naglašeni in nenaglašeni. Na primer [o] ne more biti kratki naglašeni ali nenaglašeni, zato tudi dvoglasnik [oi] ne more biti kratki naglašeni ali nenaglašeni.)), vendar je vedno naglašen le prvi samoglasnik. Kombinacija navadnega in dvoglasničnega u je možna, vendar redka, medtem ko je v ij primerih izgovorjen samo [i] in zato ne moremo ravno reči, da je to dvoglasnik.

dolgi naglašeni kratki naglašeni nenaglašeni
dvoglasnik z /i/ dvoglasniki z /u̯/ dvoglasnik z /i/ dvoglasniki z /u̯/ dvoglasnik z /i/ dvoglasniki z /u̯/
dvoglasnik IPA primer dvoglasnik IPA primer dvoglasnik IPA primer dvoglasnik IPA primer dvoglasnik IPA primer dvoglasnik IPA primer
íu̯ iːuʷ lupilnik ìu̯ iuʷ bil iu̯ iuʷ divjad
éi eːi doklej éu̯ eːuʷ pepel
êi e̞ːi glejte êu̯ ɛːuʷ omelce èi e̞i slej èu̯ ɛuʷ nevljuden ei e̞i hokej eu̯ ɛuʷ dovolitev
ái äːi enačaj áu̯ äːuʷ nauk ài äi kaj àu̯ äuʷ rjav ai äi zdavnaj au̯ äuʷ avgust
ə̀u̯ əuʷ šel əu̯ əuʷ topel
ôi ɔːi bojni ôu̯ o̞ːuʷ peskovnik òi ɔi noj òu̯ o̞uʷ ribolov oi ɔi kavbojke o̞uʷ iuʷ aktovka
ói oːi dvojček óu̯ oːuʷ dvovprega
úi uːi tuj úu̯ uːuʷ minul ùi ui fuj ùu̯ uuʷ osul ui ui hujskač

Soglasniki

Slovenščina ima 21 soglasnikov, od tega jih ima 20 svojo pripadajočo črko v abecedi. Svoje črke v slovenščini nima glasnik [dž]. V južnoslovanskih jezikih se običajno zapiše s črko đ, ki pa je slovenski jezik ne pozna, zato se v večini primerov glasnik zapiše z dž. Za razliko od angleščine je zapis slovenskih besed bolj sosleden z izgovorjavo, kar je tudi glavni razlog, zakaj se slovenščina redko zapisuje z mednarodno glasoslovno abecedo. Za izgovorjavo velike večine besed si je treba zapomniti le nekaj pravil. Slovenščina ima 12 zvenečih in 9 nezvenečih soglasnikov, 6 zvočniških in 15 nezvočniških. Soglasnike se v slovenščini deli na tri skupine – zvočnike, zveneče nezvočnike ter nezveneče nezvočnike, saj v slovenščini, tako kot v ostalih slovanskih jezikih, ni nezvenečih zvočniških glasnikov. Slovenščina glede na izgovorjavo glasov pozna nosnike, jezičnike, drsnike, tresavce, zapornike, pripornike in zlitnike. Slovenščina načeloma razlikuje med navadnimi in obstranskimi glasovi, čeprav ni v slovenščini nobenega navadni – obstranski" para. Soglasniki segajo od ustničnih do mehkonebnih; slovenščina namreč ne pozna jezičkovih (uvularnih), grlnih ali glasilčnih glasov.

zveneči zvočniki zveneči nezvočniki nezveneči nezvočniki
glasnik izgovorjava glasnik izgovorjava glasnik izgovorjava
[m] /m/ [b] /b/ [p] /p/
[n] /n̪/ [d] /d̪/ [t] /t̪/
[l] /l/ [g] /g/ [k] /k/
[r] /r/ [z] /z/ [s] /s/
[j] /j/ [ž] /ʒ/ [š] /ʃ/
[dž] /d͡ʒ/ [č] /t͡ʃ/
[v] /ʋ/ [f] /f/
[c] /dz/ [c] /t͡s/
[h] /ɣ/ [h] /x/

Zvočniki

ustnični zobnoustnični zobni dlesnični zadlesnični retrofleksni trdonebni mehkonebni
nosnik m ɱ n̪ ŋ
vibrant r
drsnik ʋ j
lateral l

Slovenščina ima šest zvočniških soglasnikov – [m], [n], [l], [r], [j] in [v] ter skupno 14 različnih glasov, od tega sta dva para glasov izbirna (lahko izgovarjamo kateregakoli v paru). V primerjavi s trinajstimi neizbirnimi zvočniškimi glasovi, ki jih imata hrvaščina in srbščina ima slovenščina torej enega manj, v primerjavi s slovaščino pa dva manj. Za razliko od hrvaščine, slovenščina ne pozna silabičnih zvočnikov. V primerjavo s hrvaščino sta [n] in [l] lahko le palatizirana (/nʲ/, /lʲ/) in ne popolna trdonebna glasova (/ɲ/, /ʎ/) tako kot v hrvaščini.

V slovenščini sta dva nosna glasnika, to sta [n] in [m], ki se običajno izgovarjata kot /n̪/ in /m/. Skupaj z njunimi ostalimi različicami (alofoni) predstavljata šest različnih nosničnih glasov. Poleg /n̪/ in /m/ je v slovenščini tudi zobnoustnični nosnik /ɱ/, ki je gotovo različica glasnika [m] in najbrž tudi [n]. Tako se izgovarjata če jima sledi glas /f/, /v/ ali /ʋ/ (simfonija [siɱfɔˈn̪íːjä], invalid [iɱʋäˈlíːt], triumf želi [triˈúːɱv ʒɛˈlíː]). Običajno se /ɱ/ pojavlja pred /f/ ali /ʋ/, le redko pride do kombinacije [m] ali [n] in /v/. Glasnik [n] se izgovarja kot mehkonebni /ŋ/ pred mehkonebnimi glasovi /k/, /g/, /x/ in /ɣ/ (banka [ˈbä́ːŋkä], angel [ˈä̀ːŋgɛl], inhalator [iŋxäˈlä́ːtɔr], podan h grozovitežu [pɔˈd̪ä̀ːŋ ɣ‿grɔzɔˈvíːt̪ɛʒu]). [n] se prav tako izgovarja drugače, če mu sledi /j/ in soglasnik ali konec besede. Če /j/-ju sledi samoglasnik se izgovarja običajno kot /n̪/ (njega [ˈn̪jɛ̀ːgä]), če pa mu sledi soglasnik ali konec besede, se glasnika [n] in [j] združita v en glas, mehčani n oz. dolgi n. Obe izgovorjavi sta pravilni, čeprav se običajno uporablja mehčani n. Mehčani n je v bistvu palatiziran /n̪/ (/n̪ʲ/) in ne čisti trdonebni nosnik /ɲ/. (konj [ˈkɔ́n̪ʲ] in ne [ˈkô̞ɲ] kot v hrvaščini; druga možnost je kot [ˈkɔ́n̪ː])

Glasnik [v] ima pet različnih načinov izgovorjave. Običajno se izgovarja kot /ʋ/ in to se zgodi, če mu sledi samoglasnik (voda [ˈʋɔ̀ːdä], vezava [ʋɛˈzä́ːʋä]). Če sledi soglasniku ali je na začetku besede in mu sledi soglasnik ali konec besede, se premenjuje v /w/ ali /ʍ/, odvisno od sledečega soglasnika. Če je sledeči soglasnik zveneč ali sledi konec besede, se premenjuje v /w/ (vnuk [ˈwn̪uːk], vgraditev [wgräˈd̪íːt̪ɛuʷ]), če pa je nezveneč, se premenjuje v /ʍ/ (vsi [ˈʍsí], v škatli [ʍ‿ˈʃkä́ːt̪ˡli]). Namesto /w/ in /ʍ/ se lahko [v] v enakih pimerih izgovarja kot nenaglašeni /u/ (vsi [ˈʍsí] ali [uˈsí]), vendar slednja ni tako pogosta. /w/ in /ʍ/ se običajno nahajata na začetku besed, /w/ tudi na koncu (vrv [ˈʋə́rw]). /ʍ/ je edini nezveneči zvočniški glas, ki ga ima slovenščina. Če [v] sledi samoglasniku, za njim pa je konec besede ali soglasnik se izgovori kot [u̯] in skupaj s prejšnjim samoglasnikom tvori dvoglasnik. Drugi drsnik, [j], ima le eno izgovorjavo, /j/.

Slovenščina ima tudi dva jezičnika – [l] in [r]. [l] je obstranski jezičnik (lateral) in se običajno izgovarja kot /l/ (limona [liˈmóːn̪a], politi [pɔˈlìt̪i]), vendar ima veliko premen. Tako kot pri [n] pride tudi pri [l] do mehčanja, če mu sledi [j]. Prav tako se oba glasnika združita v enega in prav tako sta možni dve različni izgovorjavi. [l] je prav tako le palatiziran in ne trdonebni glas kot v hrvaščini (bilje [ˈbíːlʲɛ] in ne [ˈbîʎɛ] kot v hrvaščini; druga možnost je kot [ˈbíːlːɛ], poljski [ˈpóːlʲski] ali [ˈpóːlːski]). Tako kot [v] se tudi [l] izgovarja kot dvoglasnični u, če je pred njim samoglasnik, za njim pa soglasnik ali konec besede. V posebnih primerih se lahko [l] izgovarja tudi kot /w/; to se zgodi, če se nahaja na koncu besede ter obenem za /r/ (trl [ˈt̪ərw], izumrl [izuˈmə̀rw]); prav tako je možna tudi izgovorjava z /u/ namesto /w/, vendar obe izgovorjavi Slovenski pravopis zavrača in kot pravo izgovorjavo označuje [u̯]. [r] je najbolj problematičen fonem za zapis z mednarodno glasoslovno abecedo. Še do danes ni jasno, ali se glasnik izgovarja kot tap ali kot tresavec (vibrant) oz. ali med njima variira. Slovenski jezikoslovni atlas trdi, da se glasnik izgovarja kot /ɾ/, medtem ko večina raziskav kaže, da je glas bližje /r/. Večina fonologov prav tako za zapis raje uporablja /r/ kot /ɾ/. Prav tako ni jasno, ali se zlogotvorni r izgovarja kot polglasnik in r ali kot silabični /r̩/, čeprav večina za zapis uporablja prvega. /r/ in /l/ v slovenščini prav tako nista čista dlesnična jezičnika, temveč sta dentalizirana, kar je trenutno nemogoče zapisati z mednarodno glasoslovno abecedo. Nista zobna (dentalna) /l̪/ in /r̪/, saj je mesto izgovorjave še vedno pri dlesni in ne zobeh, prav tako pa kažeta znake dentalizacije.

Nezvočniki

zvenečnostni par (IPA) izguba zvenečnosti (v besedi) izguba zvenečnosti (konec besede) pridobitev zvenečnosti (če glasniku sledi zveneči nezvočnik)
ustnični zapornik (/p/, /b/) subtropski [ˌsuːpˈt̪roːpski] slab [ˈsläp] lep gozd [ˈleːb ˈgɔst̪]
zobni zapornik (/t̪/, /d̪/) sladki [ˈslät̪ki] slad [ˈsläːt̪] petdeset [ˈpeːdɛsɛt̪]
mehkonebni zapornik (/k/, /g/) dolgčas [ˈd̪o̞ːu̯kt͡ʃäs] krog [ˈkroːk] prerokba [prɛˈroːgbä]
zadlesnični zlitnik (/t͡ʃ/, /d͡ʒ/) /* imidž [ˈiːmit͡ʃ] učbenik [ˈuːd͡ʒbɛn̪ik]
dlesnični pripornik (/s/, /z/) gozd [ˈgɔst̪] čez [čɛs] glasba [ˈglaːzbä]
zadlesnični pripornik (/ʃ/, /ʒ/) beležka [bɛˈleːʃkä] bombaž [bɔmˈbäːʃ] izvršba [izˈvərʒbä]
dlesnični zlitnik (/t͡s/, /d͡z/) / / brivec dela [ˈbriːʋɛd͡z ˈd̪eːlä]
zobnoustnični pripornik (/f/, /v/) / / Afganistan [ˈäːvgän̪ist̪än̪]
mehkonebni pripornik (/x/, /ɣ/) / / h gori [ɣ‿ˈgɔːri]

Slovenščina ima 20 nezvočniških glasov, vsi izmed njih so v zvenečnostnih parih. To je tri manj v primerjavi s srbščino in hrvaščino ter enako število v primerjavi s slovaščino, vendar se samo glasovi med njima bistveno spreminjajo. Za razliko od hrvaščine slovenščina ne pozna mehčanja nezvočnikov ter prav tako mehkega ć ter treh različic izgovorjave glasnika [h]. Slovenščina pozna pripornike, zapornike ter zlitnike, ki se izgovarjajo v prostoru med ustnicama in mehkim nebom, vendar prav tako ne pozna retrofleksnih in trdonebnih. Poleg dvajsetih osnovnih glasov pozna še štiri favkalne in dva obstranska nezvočnika. Slovenščina nima čiste razlike med zobnimi in dlesničnimi soglasniki. Zobna /t̪/ in /d̪/ sta v resnici zobnodlesnična, dlesnični /t͡s/, /s/ in /z/ pa so dentalizirani.

Nezvočniški glasniki se v slovenščini pogosto premenjujejo. Najpogosteje pride do prilikovanja, tj. spremembe izgovorjave v svoj zvenečnostni par zaradi sledečega nezvočnika ali konca besede. Zvenečnost dveh sledečih nezvočnikov mora namreč biti ista (nezveneč – nezveneč ali zveneč – zveneč), na koncu besede, razen v primeru, ko se naslednja beseda začne z zvenečim nezvočnikom, pa mora biti glas nezveneč. V slovenščini se to dogaja večkrat kot v ostalih južnoslovanskih jezikih, saj slovenščinna v zloženkah ohranja enak zapis kot v ločenih besedah (predsednik in ne precednik).
To se zgodi tudi s glasniki, ki nimajo svojega zvenečnostnega para ([f], [c] in [h]) in tako dobi slovenščina še tri glasove, prilikovanje pri njih pa lahko obstaja samo iz nezvenečega v zveneči. Edina izjema so favkalni in obstranski glasovi, saj njim mora slediti zvočnik, ki v nobenem primeru ne vpliva na prilikovanje. Zveneči nezvočniki prav tako ne izgubijo zvenečnosti na koncu pravih predlogov (iz, od, ob ...), če jim ne sledi nezveneči soglasnik.

Pravorečje

Pravorečje so pravila, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika.
Glej tudi poglavje Glasoslovje

Običajno se besede v slovenščini naglašuje na predzadnji zlog (npr. družína, hrepenênje), oz. na na edini v enozložnih besedah (npr. gózd, pót); v kolikor ne gre za sestavljenke ali besede z večzložnimi obrazili (npr. slovénščina, Islándija)

črka izgovorjava primer v besedi
a [a] ata
b [b]
[b̪]
[p]
[p̪]		 barka
obsorej
c [t͡s]
[d͡z]		 cokla
konec dela
č [t͡ʃ]
[d͡ʒ]		 čebela
več dela
d [d̪]
[t̪]		 drevo
sladki
e [e]
[ɛ]
[ə]		 res
kresilo
pes
f [f]
[v]		 flavta
Afganistan
g [g]
[k]		 gozd
dolgčas
h [x]
[ɣ]		 hosta
h gori
i [i] igla
j [j]
[i]		 jagoda
kij
k [k]
[g]		 krog
prerokba
l [l]
[uʷ]		 hlod
jabolko
m [m]
[ɱ]		 most
simfonija
n [n̪]
[ŋ]		 noga
Angela
o [ɔ]
[o]
 gost
gozd
p [p]
[b]		 par
lep gozd
r [r] roka
s [s]
[z]		 svizec
glasba
š [ʃ]
[ʒ]		 šoja
izvršba
t [t]
[d]		 tepec
petdeset
u [u] juha
v [ʋ]
/u̯/ [uʷ]
[v] [w]
[ʍ]
vitel
peskovnik
vzet
vsak
z [z]
[s]		 zid
ž [ʒ]
[ʃ]		 žito
beležka
zapis sklopa izgovorjava sklopa pravilo primeri besed
-{sam.}v, -{sam.}l /u̯/ [uʷ] če je pred v samoglasnik, sledi pa mu konec besede ali soglasnik (izjeme ne sledijo temu pravilu) kol, dolg, lev;
ampak: dežel
-el, -ev /eu̯/ [euʷ] glagoli za moški spol v pretekliku šel, lev
-nj, -nj{sog.}- /n'/ [n̪ʲ] /n/ [n̪ː] konj
-lj, -lj{sog.}- /l'/ [lʲ] /l/ [lː] konj

Oblikoslovje

Skloni v slovenščini so:

Besedotvorje

Besede glede na tvorjenost delimo na:

Tvorjenke členimo na:
Tvorjenke imajo skladenjsko podstavo (npr.: mizica ← majhna/ljuba miza), katere oblika se razlikuje glede na besedno vrsto:
Glede na mesto obrazila/pripone jih delimo na:
Obstajajo pa tudi sklopi, ki so mehanično sestavljene sestavine v tvorjenko (npr.: na-to, po-tem, za-tem).

Besedoslovje

Vsaka beseda je sestavljena iz korena in končnice, ki pa je lahko tudi ničta (-ø-; npr.: drev-o, človek-ø, ptic-a, ljud-je, kamn-i).
Besede so med seboj lahko v različnih razmerjih:

Besede lahko pripadajo:
Vsaka beseda je sestavljena iz korena in končnice, ki pa je lahko tudi ničta (-ø-; npr.: drev-o, človek-ø, ptic-a, ljud-je, kamn-i).

Besedne vrste

Samostalniška beseda

Samostalniška beseda je pregibna polnopomenska beseda, ki neposredno (samostalnik, samostalniški pridevnik) ali posredno (samostalniški zaimek) poimenuje bitja, reči ali pojme. V stavku se pojavlja v vlogi osebka in/ali predmeta

Samostalnik
Sklanjatve
Prva moška sklanjatev

Splošni sklanjatveni vzorec (npr. stol, kol, Franc...):

sklon \ število ednina dvojina množina
imenovalnik -ø -a -i
rodilnik -a -ov -ov
dajalnik -u -oma -om
tožilnik -ø -a -e
mestnik -u ih -ih
orodnik -om -oma -i

Premene končnic

Premene osnov

sklon \ št. ed. dv. mn.
im. otrok otroka otroci
rod. otroka otrok otrok
daj. otroku otrokoma otrokom
tož. otroka otroka otroke
mes. (o) otroku (o) otrocih (o) otrocih
orod. (z) otrokom (z) otrokoma (z) otroki
sklon \ št. ed. dv. mn.
im. dan dneva dnevi
rod. dneva/dne dnevov/dni dnevov/dni
daj. dnevu dnevoma/dnema dnevom/dnem
tož. dan dneva/dni dneve/dni
mes. (o) dnevu (o) dnevih/dneh (o) dnevih/dneh
orod. (z) dnevom/dnem (z) dnevoma/dnema (z) dnevi/dnemi
Druga moška sklanjatev

Splošni sklanjatveni vzorec (npr. vojvoda, Matija...):

sklon \ število ednina dvojina množina
imenovalnik -a -i -e
rodilnik -e -ø -ø
dajalnik -i -ama -am
tožilnik -o -i -e
mestnik -i -ah -ah
orodnik -o ama -ami

Moška imena (npr.: Mih-e-ta, Žig-e-ta, Jak-e-ta, Luk-e-ta...) in priimke iz 2. m. s. na -a lahko sklanjamo tudi po 1. m. (glej daljšanje osnove s -t- v 1. m.)

Tretja moška sklanjatev

-ø v vseh sklonih (npr. kratice: KD, APZ, NUK...; simboli: vitamin C, H2O...)
Lahko sklanjamo tudi po 1. m. s., vendar s stičnim vezajem (npr. KD-a, APZ-ja, NUK-a...).

Prva ženska sklanjatev

Splošni sklanjatveni vzorec (npr. omara, lipa, frača...):

sklon \ število ednina dvojina množina
imenovalnik -a -i -e
rodilnik -e -ø -ø
dajalnik -i -ama -am
tožilnik -o -i -e
mestnik -i -ah -ah
orodnik -o ama -ami

Premene končnic

sklon \ št. ed. dv. mn.
im. -ø -i -e
rod. -e -ø -ø
daj. -i -ama -am
tož. -ø -i -e
mes. -i -ah -ah
orod. -ijo -ama -ami
sklon \ št. ed. dv. mn.
im. -i -eri -ere
rod. -ere -er (/hčerá) -er (/hčerá)
daj. -eri -erama -eram
tož. -er -eri -ere
mes. (o) -eri (o) -erah (o) -erah
orod. (z) -erjo (z) -erama (z) -erami
sklon \ št. ed. dv. mn.
im. gospa gospe gospe
rod. gospe gospa gospa
daj. gospe gospema gospem
tož. gospo gospe gospe
mes. (o) gospe (o) gospeh (o) gospeh
orod. (z) gospo (z) gospema (z) gospemi

Premene v osnovi

Druga ženska sklanjatev

Splošni sklanjatveni obrazec (npr. perut...):

sklon \ število ednina dvojina množina
imenovalnik -ø -i -i
rodilnik -i -i -ø
dajalnik -i -ima -im
tožilnik -ø -i -i
mestnik -i -ih -ih
orodnik -jo -ima -mi

Sem spadajo tudi vsi množinski sam. ž. sp. (npr. vajeti, jasli, prsi, obresti, Žiri...)

Premene končnic

Premene osnove

Tretja ženska sklanjatev Srednja sklanjatev

Splošni sklanjatveni vzorec (npr. mesto, sonce...):

sklon \ število ednina dvojina množina
imenovalnik -o/e -i -a
rodilnik -a -ø -ø
dajalnik -u -oma -om
tožilnik -o -i -a
mestnik -u -ih -ih
orodnik -om -oma -i

Premene končnic

Premene osnov

sklon \ št. ed. dv. mn.
im. oko očesi oči/očesa
rod. očesa očes oči/očes
daj. očesu očesoma očem/očesom
tož. oko očesi oči/očesa
mes. (o) očesu (o) očesih (o) očeh/očesih
orod. (z) očesom (z) očesoma (z) očmi/očesi
sklon \ št. ed. dv. mn.
im. - - tlà
rod. - - tál
daj. - - tlòm
tož. - - tlà
mes. - - (o) tléh
orod. - - (s) tlémi/tlì
sklon \ št. ed. dv. mn.
im. dŕva/drvà
rod. dŕv/dŕv
daj. dŕvom/drvòm
tož. dŕva/drvà
mes. (o) dŕvih/drvéh
orod. (z) dŕvmi/drvmí
Posamostaljena pridevniška beseda

To so bile prvotno pridevniške besede (pridevniki, npr. dežurni dijak, Gorenjska dežela, vozniško dovoljenje...), ki pa se jim izpusti samostalnik (npr. dežurni ø, Gorenjska ø, vozniška ø... tudi Laško, Krško...). Prevzamejo pomenske, skladenjske in oblikovne lastnosti samostalniških besed (po njih se zato sprašujemo z vprašalnicami za samostalniške besede, npr. kdo/kaj, koga/česa...), a praviloma ohranijo pridevniško sklanjatev - ponekod pa se občutek, da je ime posamostaljen pridevnik izgubi, zato nastanejo dvojnice v nekaterih sklonih (npr. Trebnje → Trebnjega/Trebnja... Izjema pa so npr. Lastovo → (z) Lastova, Kosovo → (s) Kosovega...).

Pravopis za neslovenska slovanska pridevniška imena predvideva srednjo sklanjatev in ne pridevniške. (npr. Kosovo, Sarajevo...). Prihaja do mešanja oblik za srednji in ženski spol v določenih sklonih (npr. Češka → na Češkem → (iz) Češke [ž. sp.]/(s) Češkega [s. sp.], Norveška → (na) Norveškem → (iz) Norveške [ž. sp.]/Norveškega [s. sp.]...).

⇨ Pridevniška beseda

Samostalniški zaimek

Pozaimljanje je uporaba zaimka namesto samostalnika, da se izognemo dobesednemu ponavljanju besed. Samostalniški zaimek posredno poimenuje bitje, reči ali pojme:

Osebni samostalniški zaimek

Osebnemu sam. zaimku lahko določimo slovnično osebo. Oblike osebnih sam. zaimkov:

Svojilni zaimek

Svojilni zaimek posredno izraža svojino/lastnino.

oseba \ št. ednina dvojina množina
1. moj najin naš
2. tvoj vajin njun
3. njegov/njen njun njihov
Kazalni zaimek

S kazalnim zaimkom pokažemo na osebe, živali, rastline, pojme, lastnosti (takih, takšnih), vrsto, kraj (tam); ki so bili v besedilu že imenovani.

oddaljenost
poleg ta/ta/to
oddaljen tisti/tista/tisto
neprisoten oni/ona/ono
Povratni zaimek

Povratni osebni zaimek "sebe/se": kadar se dejanje nanaša na osebek oz. na vršilca dejanja, sta osebek in predmet isto. Nima oblike v imenovalniku, oblika je enaka za vse spole, števila in osebe.

sklon \ oblika naglasna o. naslonska o. navezna o.
im. - - -
rod. sêbe se -
daj. sêbi si -
tož. sêbe se [predpona/"predlog"] + -se
mes. (o) sêbi - -
oro. (s) sebój/sâbo - -
Neosebni samostalniški zaimek

Neosebni sam. zaimek ne izraža slovnične osebe, lahko pa mu določimo spol, število in sklon. So moškega (poimenovanje človeka, npr. kdo) ali srednjega spola (poimenovanje živali, rastlin, reči ali pojmov; npr. kaj) in se pojavljajo v vseh spolih. Neosebni sam. zaimki so lahko:

vrsta \ raba človeško (m. sp.) nečloveško (sr. sp.)
vprašalni zaimki se sprašujemo po nečem kdo? kaj?
oziralni zaimki najpogosteje v odvisnih stavkih kdor kar
nedoločni zaimki nadomeščajo natančno poimenovanje nekdo nekaj
nikalni zaimki zanikajo prisotnost osebe, reči, pojma nihče nič
poljubnostni zaimki izražajo poljubno osebo, stvar, pojem kdo kaj

Pridevniška beseda

Pridevniške besede neposredno (pridevnik, števnik) ali posredno (pridevniški zaimek) poimenujejo lastnosti (kakšen?), vrste (kateri?), svojine (čigav?) in količine (koliko?). Pridevamo jih k samostalniškim besedam, saj jih pomensko dopolnjujejo. Nimajo lastnega spola, števila in sklona, ampak se v oblikovnih lastnostih ujemajo s samostalniškimi besedami (npr. velika [ž. sp.] omara [ž. sp.]...), zato jim lahko določimo spol (m., ž. sr.), število (ed. dv. mn.), sklon (sklanjamo po pridevniški sklanjatvi:

moška pridevniška sklanjatev

sklon \ št. ed. dv. mn.
im. -ø -a -i
rod. -ega -ih -ih
daj. -emu -ima -im
tož. -ø -e -e
mes. -em -ih -ih
orod. -im -imi -imi

srednja pridevniška sklanjatev

sklon \ št. ed. dv. mn.
im. -o -i -a
rod. -ega -ih -ih
daj. -u -ima -im
tož. -o -i -a
mes. -em -ih -ih
orod. -im -ima -imi

ženska pridevniška sklanjatev

sklon \ št. ed. dv. mn.
im. -a -i -e
rod. -e -ih -ih
daj. -i -ima -im
tož. -o -e -e
mes. -i -ih -ih
orod. -o -imi -imi

Obstajajo pa tudi izjeme. Nekateri imajo v vseh sklonih ničto končnico, npr. zanič, poceni, mini, maksi, roza, lila, bordo, gala...); so posebne oblike: nedoločna (npr. majhen, lep, velik...) ali določna (značilna končnica -i; npr. mal-i, lep-i, velik-i...); ali stopnjo (za lastnostne pridevnike).

Pridevnik

Pridevnik pridevamo k samostalniškim besedam, ki jih pomensko dopolnjuje. V oblikovnih lastnostih (spol, število, sklon) se ujemajo s samostalniško besedo, kateri ga pridevamo; razen redkih izjem, ki so pogosto prevzete besede (npr.: zanič, poceni, mini, maksi, roza, lila, bordo, gala).
Pridevnik neposredno poimenuje:

Skladnja

Skladnja (sintaksa) preučuje skladanje besed v višje enote - besedne zveze, stavke, povedi, besedila. Skladanje besed v poved (upovedovanje) je izražanje logičnih razmerij med prvinami, oz. izseki predmetnosti. Ta razmerja izražamo s stavčnimi členi.

Stavek

Stavek je lahko v enem od glagolskih načinov:

Besedni red

Stavčni členi

Priredja

V priredno zloženi povedi sta stavka v enakovrednem razmerju, enako pomembna.

vrsta priredja izraža značilni vezniki primer vejica
vezalno hkratnost, sočasnost, zaporedje in, ter, pa Sonce sije in potok žubori. ✗
stopnjevalno izrazitost, nepričakovanost, stopnjevalnost ne ... ne; niti ... niti;
ne samo/le ... ampak/temveč/marveč tudi		 Niti ni močan niti ni okreten.
Diamant ni le lep, ampak tudi izjemno redek.		 ✗
🗸
ločno zamenjava, izbira, nedoločenost ali ... ali (pa); bodisi ... bodisi Ura je dve ali pa štiri. ✗
protivno nasprotje, razlika a, toda, vendar, ampak, pa, temveč, marveč, namreč, ali, samo, le Najprej je nebo izgledalo mirno, vendar se je kmalu ulilo. 🗸
pojasnjevalno (logično) pojasnilo, dokaz saj, kajti, in sicer, namreč Ptica je v kljunu nosila vejico, saj je gradila gnezdo. 🗸
sklepalno sklep torej, zatorej, potemtakem Na nebu se zbirajo oblaki, torej bo najverjetneje deževalo. 🗸
posledično posledica zato, pa Skozi dežne kaplje je posijalo Sonce, zato se je pokazala mavrica. 🗸

Odvisniki

Odvisnik je dodatni stavek in dopolnjuje glavni stavek in mu je torej podrejen in odvisen. Med glavnim in odvisnim stavkom je vedno vejica.

vrsta odvisnika več pove vprašalnica značilni vezniki primer
osebkov o osebku kdo/kaj? (za imenovalnik) kar / kdor/kdo Kdor veliko bere, veliko ve.
predmetni o predmetu koga/česa?, komu/čemu?, koga/kaj?, ... (za vse sklone, razen imenovalnika) česar/kogar, kar/koga, ... (za vse sklone), da, če, kako, koliko Kar si obljubil, moraš tudi izpolniti.
krajevni o kraju kje?, kam?, (od/do) kod? kjer, (od/do) koder, kamor Hodim po pragozdu, kjer se živali še ne bojijo človeka
časovni o času (od/do) kdaj? ko, kadar, dokler, odkar/kar, potem ko, medtem ko, brž ko, prej ko, takoj ko, od kdaj, tako dolgo da Ko je Sonce najvišje, si oddahnemo v senci.
vzročni o vzroku zakaj? ker, da Zemlja kroži okoli Sonca, ker ga to privlači.
namerni o namenu/nameri čemú? / s katerim namenom? da (bi) Posejal bo seme, da bo ga bo lahko požel.
pogojni o pogoju pod katerim pogojem? če, ko bi, ako Če bi prej premislil, tega ne bi storil.
dopustni o tem, kljub čemer nekaj je/bo/je bilo kljub čemu? četudi, čeprav, dasiravno/dasi Dasiravno je poznal odgovor, ga je zadržal zase.
načinovni o načinu kako? / na kakšen način? (ne) da bi, kot bi, tako/kakor/kot/ko (da) Ne da bi dobro pomeril, je zadel v sredino.
prilastkov o pridevniku - lastnosti, vrsti, svojini kakšen/kateri/čigav? ki, kateri, čigar, da Sanje, ki so jih mati sanjali prejšnjo noč, so se uresničile.

Časi

Glagolski vid

Pravopis

Pravopis obsega pravila o pravilnem zapisovanju besed, rabi velikih in malih črk, rabi ločil, deljenju besed, pisanju skupaj in narazen, ter pisanju prevzetih besed.

Lastna imena

Osebna lastna imena

Z osebnimi lastnimi imeni poimenujemo imena živih bitij. Pišejo se z véliko začetnico:

Zemljepisna lastna imena

Zemljepisna lastna imena poimenujejo zemljepisne enote, ter jih pišemo z véliko začetnico; razen dele večbesednih imen, ki označujejo zempljepisno enoto, oz. so zemljepisna občna imena (vas, mesto, trg; gora, reka, jezero, morje, ocean, ulica, cesta, gorovje, nižina, dolina, puščava, ...), katerega ime je to, ali pa so predlogi/vezniki, pišemo z malo začetnico, razen če so na začetku imena (če pa je recimo mesto pomenovano Most, to ne velja)

Slovenimo kraje v zamejstvu (npr.: Beljak, Celovec, Trst, Gorica, Oglej, Dunaj, Videm, ...), kraje, povezane z našo kulturno zgodovino (npr.: Pariz, Praga, Krakov, Čikago, ...).

Stvarna lastna imena

Stvarna lastna imena so imena knjig, filmov, časopisov, ustanov, podjetij, lokalov, restavracij, znamk, društev, zvez, upravnih enot, političnih strank, ... (npr.: Gospodar Prstanov, Sveto pismo, Osnovna šola Medvode, Godba Medvode, ...)

Tuja imena knjig, filmov, slovenimo, ostala (imena podjetij, znamk, časopisov, ...) pa ne.

Stvarna občna imena

Občna imena so splošna imena in se pišejo z malo začetnico. Sem spadajo imena praznikov (če so poimenovani po osebah se piše z véliko - npr.: Prešernov dan, Jurjevo; božič, silvestrovo - vendar Silvestrov večer, velika noč, novo leto, valentinovo, noč čarovnic, ...), nagrad, priznanj, zgodovinskih dogodkov, iznajd, bitij (medved, pes; volkodlak, vila, škrat, ...)industrijskih izdelkov; vrste društev, podjetij, klubov (npr.: ribiško društvo, kulturno društvo, nogometni klub, ...)

Slovenska narečja

Slovenščina pozna sedem narečnih skupin (Toporišič govori o osmih narečnih skupinah – dodatno še o kočevski jezikovni skupini) in skupno več kot 30 narečij.

Zunanje povezave in viri