Glasopisnica

GtDláTsOPtíTsniTcä

Pisava je trenutno precej „grda“. To nameravam v prihodnosti še popraviti; najbolje bi bilo, če bi se vsaka črka (mesto in način) zapisala z eno (ne preveč zapleteno) potezo, oz. vsaj v eno sklenjeno celoto (kar naj bi črka običajno bila), kar bi poleg boljšega videza omogočalo tudi hitrejši zapis.

Spodaj je poenostavljen prikaz govoril (ustnice, zobje, ustno nebo, nosna votlina, jezik, jeziček, grlo, glasilke), ki služi kot izhodišče za posamezna znamenja mest izgovora. Pisava se piše v desno (le zato, ker večina piše z desno), zato je tudi smer zračnega toka (oz. govorila) enako usmerjen. Sicer pa smer pisanja ni bistvena, važno je le, da izbrani smeri sledi tudi smer toka (ker je to smiselno).

Črke, oziroma znamenja glasopisnice predstavljajo glasove; pisava temelji na glasoslovnih značilnostih jezika, in ne na pravopisnih, zato naj bi kar najbolje predstavljala izgovor zapisanih besed. Oblike črk izhajajo iz oblik govoril na mestu izgovora (za oznako mesta izgovora, ki je vzeto kot osnova črke), ter značilnostih načina izgovora (za oznako načina izgovora, ki je nadpisano, lahko pa tudi podpisano, osnovi), torej kako zrak teče skozi/mimo govoril/a (ali ne teče).

Eden od namenov pisave je tudi ta, da bi se z njo lahko vsi jeziki zapisovali enako enostavno (z ozirom na to, da se razlikujejo v množini glasov) in smiselno; kar v primeru mednarodne glasoslovne abecede ne velja - poleg tega, da oblike črk ne temeljijo na izgovoru, so si nekatere črke sorodne le v videzu, ne pa v značilnostih izgovora; za zapis izgovorjave nekaterih jezikov (npr. afriških) pa MGA sploh ni pripravna, oz. zapis teh jezikov z njo postane nepregleden.

Ker se izgovor ponekod od narečja do narečja, oz. od govorca do govorca določenega jezika precej razlikuje, se to (lahko) izrazi tudi v zapisu.

Soglasniki

Mesta izgovora

Kot že rečeno, je znamenje mesta izgovora oblikovano po pripadajočem govorilu. Kjer pri izgovoru sodeluje jezik, je ta praviloma prav tako prikazan in (kjer je to mogoče) zlit z zvenečnostno oznako.
Zvenečnost soglasnika se označuje z majhnim podpisanim krogcem, ki pa se zaradi prikladnosti običajno veže na znamenje mesta izgovora; kljub temu, da se zvenečnost morda bolj nanaša na način, kot mesto izgovora, vendar je to odvisno od razlage. Sam menim, da je bolj stvar mesta izgovora, ker se način običajno vrši na trenutnem mestu/govorilu (kjer se npr. jezik stika z dlesnijo), glasilke pa so povsem drugje in govorilo zase.

Nekatera premena (npr. mehčani /l'/ v besedi poljski) se označujejo z dodatnim podpisanim mestom izgovora (brez jezika).

Načini izgovora

Oznake za način izgovora predstavljajo obliko, oz. gibanje prepreke/zapore.

Samoglasniki

Za osnovo samoglasnika je vzet krog, ki predstavlja (bolj ali manj) odprto ustno votlino, oz. zračno pot, v čemer se bistveno razlikujejo od soglasnikov.
S črtami ob krogu so označene strani ustne votline (spredaj, zadaj, zgoraj, spodaj), katerim je sredina jezika najbližje. Te črte v primeru nenevtralnih sredinskih samoglasnikov nastopijo še v obliki bolj odmaknjenih kljuk, ki nakazujejo neko srednjo oddaljenost od določene strani votline (niso v nobenem izmed skrajnih položajev, prav tako pa tudi niso povsem nevtralni); te so v primeru zelo ozkih/širokih združene še z običajnimi črtami zgoraj/spodaj, kar nakazuje že na bolj skrajno lego, a še ne povsem.
Pika pod samoglasnikom označuje zaokroženost (pri izgovoru našobljene ustnice). Ista pika se lahko pojavi tudi pod nekaterimi soglasniki