Latinica

Aa Bb Cc Dd Ee Ff Gg Hh Ii Jj Kk Ll Mm Nn Oo Pp Qq Rr Ss Tt Uu Vv Ww Xx Yy Zz

Latínica je bila pisava starih Rimljanov, tako pa se imenuje tudi vsaka, ki se je iz nje razvila. Latinska abeceda je široko uporabljen sistem zapisovanja po celem svetu, standardna pisava slovenščine ter osnova za večino evropskih jezikov. V 19. in 20. stoletju je latinica postala standardna pisava za mnoge neevropske jezike.

Velike črke se imenujejo tudi verzalke ali majuskule (npr. A, B, C); male črke pa minuskule (npr. a, b, c).

Danes je v svetu najbolj uveljavljena angleška latinica, ki ima naslednjih 26 črk, predstavljenih zgoraj.

V neangleških jezikih, ki pišejo z latinico, se uporablja še nekatere dodatne črke, ki so izvedene iz osnovnih latiničnih (npr. Ă Æ Å Á Č Ć Đ Ë Î Î Ñ Ń Ö Ó Ř ſ Š Ś Ü ß Ž Ż Ź).

Razvoj latinice

Izvirna latinska abeceda naj bi obstajala od 8. stol. pr. n. št. Temeljila je na etruščanski abecedi, ki pa je izvirala iz grške in feničanske. Od etruščanskih 26 znakov so jih Rimljani prevzeli 21.

Na sliki so po vrsti navzdol:

V latinici je šel razvoj tako:

Kasneje so opustili I (ki pomeni grško zeto) in na isto mesto v abecedi postavili črko G, ki so jo uvedli za ločevanje glasov G in K. Raba črke K se je potem močno zmanjšala. Ena od redkih besed, ki so jo pisali s K, je bila kalendae.

Po osvojitvi Grčije v 1. stoletju pr. n. št. so dodali na koncu abecede še Y in Z za pisanje grških imen.

Šele v srednjem veku se je standardiziralo pisanje črk J (za razlikovanje od I) ter U in W (za razlikovanje od V).

Rimljani so uporabljali samo VELIKE ČRKE, male črke so se pojavile šele v srednjem veku. Velike črke pa so ostale kot začetnice odstavkov in stavkov, v nekaterih jezikih pa so pisali z veliko začetnico tudi samostalnike (v nemščini še danes).

Zunanje povezave in viri